Rak pljuč – Bronhopulmonalni karcinom

      Ni komentarjev na Rak pljuč – Bronhopulmonalni karcinom

Bronhopulmonalni karcinom

  • karcinom pljuč je pri nas najpogostejši karcinom pri M, pri Ž pa je pogostejši le še karcinom dojke, širokega črevesa in kože
  • glavni vzročni dejavnik: kajenje (80%)
  • pojavnost bolezni pri M v zadnjem času stagnira, pri Ž pa še vedno narašča
  • glavni karcinogeni dejavniki:
    • cigaretni dim (pri kadilcih je verjetnost nastanka pljučnega raka 10-20x večja kot pri nekadilcih, povečanje verjetnosti je odvisno od količine in časa kajenja ter po prenehanju kajenja počasi upada.
    • poklicne obremenitve (Azbest, kajenje+azbest= 80-90 kratna verjetnost za nastenek pljučnega raka, radioaktivne snovi, arzen, brom, nikelj, premogov katran in produkti nepopolnega zgorevanje nafte)
    • atmosferski onesnaževalci (mestno okolje z razvito industrijo brez ustreznih čistilnih naprav, vpliv pasivnega kajenja)

 

  • razvrstitev:
    • ploščatocelični (epidermoidni)
      • 35% vseh pljučnih karcinomov
      • glavne histološke značilnosti: zaroženevanje, nastajanje biserov in medceličnih mostičkov
      • dve tretjini jih leži v plučih centralno in ena tretjina periferno
      • rast tumorja in zasevanje sta manjši kot pri drugih vrstah
    • drobnocelični (mikrocelularni)
      • 25% vseh pljučnih karcinomov
      • raste hitro in zgodaj zaseva – velika večina bolnikov ima že ob odkritju razširjeno bolezen
      • bolj občutljiv za radio- in kemoterapijo kot druge vrste pljučnega raka
    • adenokacinom
      • postaja čedalje pogostejše vrsta
      • zajema že 35% pljučnih rakov
      • periferno v pljučih, pogosto v starih brazgotinah
      • včasih ga ni mogoče ločiti od zasevka drugega primarnega adenokarcinoma dojke, želodca, trebušne slinavke ali širokega črevesa
      • zaseva zgodaj, tudi hematogeno, zlasti v možgane
    • velikocelični (makrocelularni)
      • približno 8% pljučnih karcinomov
      • največkrat leži na periferiji pljuč
    • adenoskvamozni
      • manj kot 1%
      • vedejo se podobno kot adenokarcinomi
    • zaradi bioloških in kliničnih posebnosti mikrocelularnega pljučnega karcinoma je danes pogosto v navadi, da vse karcinome pljuč razdelimo v dve skupini:
      • mikrocelularni
      • nemikrocelularni pljučni karcinom
  • klinični znaki:
    • odvisni od lege in malignega potenciala tumorja
    • večina začetnih karcinomov brez simptomov in jih odkrijemo le naključno
    • prikrit/okulten karcinom: če tumor odkrijemo pri endoskopiji ali s citološki preiskavo izpljunka, bolnik pa ima ob tem normalno rtg sliko
    • intratorakalni simptomi:
      • bronhopulmonalni (posledica draženja ali zamašitve bronhusa: kašelj, pogosto spremljan s hemoptizami, dispnoa, znaki pljučnice in tope bolečine v prsnem košu)
      • ekstrapulmonalni (posledica preraščanja tumorja zunaj pljuč: bolečine v steno prsnega koša, hripavost zaradi prizadetosti povratnega živa, oteklina vratu in obraza zaradi utesnitve zg. vene kave, ohromitev trebušne prepone zaradi vraščanja v frenični živec in perikardialni izliv zaradi vraščanja proti srcu. Infiltracija ali pritisk na požiralnik povzročita disfagijo. Plevralni izliv je lahko posledica pnevmonitisa ali karcinoze plevre)
      • Pancoastov sindrom: dobimo, če tumor vrašča v zg. torakalno odprtino, v brahialni pletež, simpatične ganglije, rebra in telesa vretenc. Sindrom sestavljajo: bolečine, oslabelost zg. uda in Hornerjev sindrom (ptoza, mioza, enoftalmus)
    • ekstratorakalni simptomi:
      • posledica zasevkov, ki so najpogostejši v jetrih, nadledvičnih žlezah, možganih, kosteh, ledvicah
      • posledica izločanja hormonov ali hormonom podobnih snovi, ki jih izdeluje tumor
      • te paraneoplastične sindrome delimo v:
        • presnovne (Cushingov sindrom, hiperkalcemija)
        • živčnomišične (miopatije, nevropatije, miastenični sindrom)
        • kostne (betičasti prsti)
        • žilne (tromboflebitis, arterijske tromboze)
        • krvne (anemija, levkocitoza, policitemija)
    • nespecifični simptomi:
      • hujšanje
      • slabost
      • neješčnost
      • slabo počutje

 

  • diagnostika:
    • spremembe na RTG pljuč pri bolniku, ki ima za tumor značilne simptome ali pri naključno odkritih RTG spremembah. Vedno moramo narediti postero-anteriorni in lateralni rentgenogram. na posnetkih vidimo:
      • velikost tumorja
      • obseg prizadetosti pljučnega parenhima, hilusov in mediastinalnih bezgack
      • neposredno vraščanje tumorja v steno prsnega koša in mediastinum
    • z bronhoskopijo z upogljivim bronhoskopom, z biopsijo ali krtačenjem tumorja oz. s transtorakalno ali transbronhialno igelno biopsijo pod rtg diaskopsko kontrolo nam v 90% uspe postaviti pravo diagnozo
    • dopolnilne metode, s katerimi poskušamo dokazati preraščanje tumorja v okolico ali zasevke v področnih bezgavkah ali oddaljenih organih:
      • CT
      • mediastinoskopija
      • anteriorna mediastinotomija
      • torakoskopija
      • scintigrafija skeleta in glave
      • UZ preiskava trebuha
      • eksplorativna torakotomija (redko)
  • zdravljenje:
    • ozdravimo z odstranitvijo primarnega tumorja
    • operabilnost je odvisna od odgovorov na vprašanja:
      • ali so navzoči oddaljeni zaasevki?
      • ali tumor tako prerašča v okolico, da ni odstranljiv
      • je vrsta tumorja takšna, da je operacija ustrezno zdravljenje
      • ali bolnikovo stanje (pljuča, srce) omogoča pljučno resekcijo
    • za staging uporabljamo mednarodno razvrstitev TNM:
      • TX okultni karcinom
      • T0 odsotnost tumorja
      • T1 tumor v parenhimu pljuč
      • T2 vsak večji intrapulmonalni tumor
      • T3 tumor, ki vrašča iz pljuč v steno prsnega koša, prepono, mediastinalno plevro ali osrčnik
      • T4 tumor, ki vrašča v mediastinalne organe
      • N0 v bezgavkah ni zasevkov
      • N1 pozitivne intrapulmonalne bezgavke
      • N2 pozitivne istostranske mediastinalne bezgavke
      • N3 pozitivne mediastinalne bezgavke na nasprotni strani kot leži tumor in vratne bezgavke
      • M0 ni oddaljenih zasevkov
      • M1 oddaljeni zasevki

 

    • kirurško zdravljenje:
      • v času, ko bolezen odkrijemo, ima polovica bolnikov razširjeno bolezen stadija IV ali pa tumor, ki je zajel življensko pomembne mediastinalne organe
      • le bolniki, ki imajo stadija I – II, ter nekateri stadija IIIa, so primerni za resekcijo
      • kontraindikacije za operacijo: pozitivne istostranske bezgavke, kjer je tumor prerasel ovojnico bezgavke, plevralni izliv
      • drobnocelični karcinom operiramo le, če je tumor stadija I ali II, po obsežni predoperacijski diagnostični oceni s CT prsnega koša, zg. trebuha in možganov, s scintigrafijo okostja, punkcijo in histološkim pregledom kostnega mozga ter rutinsko mediastinoskopijo. Z vsemi navedenimi preiskavami moramo izljučiti, da gre za razširjeno bolezen
      • druga skupina kontraindikacij: hude bolezni in okvare življenjsko pomembnih organov: svež infarkt srčne mišice, dekompenzirana okvara srčnih zaklopk ali srčne mišice in neobvladljive motnje srčnega ritma, znatno omejeno in nepopeavljivo okvarjeno delovanje ledvic in hude nevrološke bolezni.
      • bolnikov, katerim bi po resekciji pljuč ostal FEV1 manjši od 800ml, ne operiramo
      • cilj kirurškega zdravljenja: radikalna odstranitev tumorja in vseh dostopnih hilusnih in mediastinalnih bezgavk. To dosežemo z:
        • lobektomijo
        • bilobektomijo na desni
        • pnevmonektomijo
        • segmentektomija: pri starejših in bilnikih z zmanjšano dihalno rezervo
      • če tumor sega preblizu začetka labarne sapnice, lahko še odstranimo del glavne sapnice, tako da resekcija zajame še ustje lobarne sapnice, in naredimo anastomozo glevne sapnice s sapnico distalno od resekcije
      • če tumor sega v steno prsnega koša, izrežemo del stene: pariektomija
      • možna je tudi delna odstranitev prepone in osrčnika
    • radioterapija
      • za lajšanje pri neodstranljivih tumorjih
      • kot pomožno zdravljenje po pljučni resekciji
      • redkeje kot kurativno zdravljenje (5 letno preživetje približno 5%)
      • predoperativna radioterapija je primerna pri Pancoastovem tumorju
      • pooperacijska radioterapija zmanjša možnost nastanka lokalne ponovitve, ne podaljša pa bolnikovega življenja
    • kemoterapija
      • temeljni način zdravljenja pri drobnoceličnem karcinomu
      • pri drugih karcinomih kemoterapije po operaciji rutinsko ne uprabljamo
  • napoved poteka bolezni:
    • na splošno slaba prognoza: med vsemi bolniki jih 5 let preživi le 10%
    • prognoza je odvisna od
      • histološke vrste tumorja
      • njegove lege
      • lokalne in splošne razširjenosti
      • načina zdravljenja
      • imunološkega stanja bolnika
    • 5 letno preživetje po operaciji pljučnega karcinoma:
      • stadij I: 60%
      • stadijII: 40%
      • stadij IIIa: 20%
      • stadij IIIb: 9%

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja