Ledvični kamni

      Ni komentarjev na Ledvični kamni
  • ena najpogostejših ledvičnih bolezni, saj za njih oboleva 2-3% prebivalstva
  • M zbolijo 3x pogosteje kot Ž in to največkrat med 20. in 45. letom
  • pri otrocih so izjemno redki
  • etiologija:
    • motnje v odtoku seča:
      • zapora
      • nevrovaskularne motnje (slaba peristaltika -> seč zastaja -> se okuži -> nastanejo kamni)
      • imobilizacija (dolgotrajno ležanje zaradi hudih zlomov medenice in dolgih cevastih kosti-slabši odtok seča, kljub temu, da ni nikakršnih anatomskih ovir)
    • okužbe sečnih poti: dolgotrajne -> spremembe na sluznici -> deskvamacija epitelija, izločanje sluzi, fibrina in nestabilnih koloidov -> lahko jedro, kjer se pričvrstijo bakterije, ki napravijo s tem organsko osnovo za kamen
    • preko 90 % vseh ledvičnih kamnov nastane zaradi zastoja seča in okužbe!
    • hiperparatiroidizen: ponavljajoči se kamni iz kalcijevega oksalata! Nastane motnja v presnovi kalcija in fosforja, ki se odraža v njunem čezmernem izločanju. Ti bolniki imajo največkrat obojestranske ledvične kamne.
    • motnje v presnovi sečne kisline: uratno kamni so lahko presnovna bolezen, ki prizadene ves organizem in niso omejeno samo na ledvice. Uratni kamni nastajajo le v kislem seču (soli sečne kisline kristalizirajo le v kislem okolju). Bolniki z idiopatskih nagnjenjem za nastanek uratnih kamnov (prirojena okvara v predelu ledvičnih tubulov), kjer je seč kisel pri normalni vrednosti sečne kisline v krvi, pa tudi pri protinu, kjer je konc. sečne kisline močno zvečana.
    • motnje v presnovi cistina: cisturija – prirojena okvara v predelu ledvičnih tubulov v reabsorpciji cistina. Cistinskih kamnov je 1-3% vse dokazanih ledvičnih kamnov
  • patogeneza:
    • ledvični kamen je sestavljen iz:
      • organskega jedra
      • kristalnega plašča
    • organsko snov (mukopolisaharid) izloča tubulni epitelij ledvičnega parenhima in na to podlago se sekundarno nalagajo mineralne snovi. Tako nastanejo mikroliti, ki jih seč brez težav sproti izpira. Kadar pa mikrolit obvisi na sluznici papile, služi kot kristalizacijsko jedro za nabiranje nadaljnih soli. Postopoma raste z nalaganjem in tako nastane makrolit.
    • za nastanek kristalnega plašča sta potrebna dva procesa: kristalizacija soli in agregacija solnih kristalov. Kristalizacija soli lahko nastane v prenasičeni raztopini. Lahko izločamo znatne količine kristalov v seču, ne da bi prišlo, ne da bi prišlo do tvorbe kamnov. Kristalizacija torej ne vodi nujno do pojava ledvičnih kamnov. Zato je potrebno zlepljanje ali agregacija kristalov soli.

 

  • vrsta in sestava ledvičnih kamnov:
    • iz različnih kemičnih sestavin:
      • kalcijev oksalat (90%)
      • magnezij – amonijev fosfat (5%)
      • urat ter cistein (5%)
    • v alkalnem seču najdemo fosfatne in karbonatne kamne, v kislem pa oksalatne, uratn, cistinske in ksantinske kamne
    • oksalatni kamni: iz kalcijevega in amonijevega oksalata, primešane soli kalcijevega fosfata in karbonata. Na rtg slikah so dobro vidni, ker slabo prepuščajo rtg žarke. So hrapavi, bodičasti, trdi, temne barve in kroglaste oblike
    • fosfatni kamni: nastanejo v alkalnem seču, ki je okužen s Proteuson ali floro, ki razkraja seč. Večkrat so zelo veliki in izpolnjujejo celoten votli sistem ledvice (koralni kamni). So trdi, vendar krhki, belkasto sive barve, na površini hrapavi. Na rtg sliki jih vidimo.
    • uratni kamni: iz amonijevega, natrijevega in kalcijevega urata s primesjo oksalatov in fosfatov. Večinoma so majhni, okroglaste oblike in gladke površine, rumenkasto rdeče barve in trdi. Zaradi oblike in gladke površine radi grejo skozi sečne poti. Na pregledni rtg sliki jih NE vidimo.
    • cistinski kamni: rumene barve, se hitro drobijo in so različnih oblik. Pogosti so pri Židih, pri katerih se nagnjenost dedeuje.
    • ksantinski kamni: iz ksantina, zelo redki. So rdečkasto – motne barve in mehke konsistence. Pogostejši so v mehurju.
    • karbonatni: iz kalcijevega karbonata, zelo redki, bele barve in trde konsistence
    • mehki kamni: kamni z zelo majhnim odstotkom kristalov in so podobni vosku. Poznamo fibrinske, amiloidne, beljakovinske in bakterijske kamne. Niso radiopačni.
  • klinična slika:
    • bolečina! Včasih je topa in je lokalizirana v ledvenem predelu, najpogosteje pa je v obliki t.i. ledvične kolike. Ta se navadno začne po močnejšem gibanju, včasih pa tudi med popolnim mirovanjem, zlasti med spanjem. Bolečina nastane navadno iz polnega zdravja, le resko s poprejšnim tiščanjem v predelu ledvic ali pa s hematurijo in zmanjšano količino seča. Količna bolečina je krčevita, včasih neznosna in intenzivna. Začne v ledvenem predelu in se pomika navzdol po poteku sečevoda v smeri proti mehurju in spolovilu. Trajanje je različno, včasih le nekaj minut ali nekaj ur, le redko kdaj nekaj dni. Ledvične kolike se lahko ponavljajo, lahko na nekja ur ali dni, največkrat pa je presledek nekaj tednov. Tope bolečine v predelu ledvic govore na večji kamen, ki nima možnosti gibanja v votlem sistemu ledvic – bolečine se stopnjujejo le pri močnejšem gibanju.
    • koliko navadno spremljajo občutki slabosti v želodcu in bruhanje
    • trebuh je ohromel, napet, včasih difuzno občutljiv
    • zaradi refleksne ohromelosti lahko dobimo sliko ileusa
    • stalno siljenje k odvajanju seča, ki je navadno boleče in pekoče
    • včasih odteka seč le v kapljicah
    • možna je tudi refleksna anurija
    • praviloma izloči bolnik več seča šele po napadu
    • hematurija: drugi najpomembnejši znak ledvičnih kamnov. Lahko je mikro- ali makroskopska. Včasih, zlasti med mirovanjem, je seč tudi mikroskopsko brez E, po gibanju pa so le-ti spet navzoči.
  • diagnostika:
    • navadno lahka
    • značilna anamneza, lokalni klinični izvid in pregled seča
    • pregledna slika sečil in urografija (ugotovimo število in lego kamnov, delovanje ledvic in morebitne nepravilnosti sečil)
    • večina kamnov je po sestavi iz kalcijeveg oksalata in fosfata, ki dajo senco na rtg slikah
    • čisti uratni, cistinski in ksantinski kamni se na rtg sliki ne vidijo
    • z urografijo ugotovimo morebitno prisotnost odtočne motnje
    • UZ ledvic: najpreprostejša diagnostična metoda v zadnjih letih, ki nam zanesljivo pokaže vse vrste kamnov, njihovo lego in velikost ter morebitne odtočne motnje, ki jih povzročajo v ledvici

 

  • zdravljenje:
    • konzervativno: želimo da droben kamen čimprej preide votli sistem sečil in se izloči. Izločitev takih kamnov večinoma uspešna, če dobiva bolnik spazmolitike in analgetike, uživa veliko tekočin in se zadosti giba
    • operacijsko:
      • klasična operacija s pielotomijo ali nefrotomijo se dandanes uporablja zelo redko in to samo pri kamnih, ki jih z drugimi operacijskimi metodami ne moremo odstraniti (do 5%)
      • perkutano drobljenje kamnov (litotripsija): pod RTG ali UZ nadzorom uvedemo do ledvičnega meha posebne dilatacijske cevke. Ko je napravljen dovolj širok kanal, uvedemo do ledvice optični litotriptor (instrument za drobljenje kamnov) in kamen v ledvici zdrobimo z UZ, drobce pa mehanično odstranimo
      • zunajtelesno drobljenje kamnov (ESWL – extracorporal schock wave lithotripsy): dva načina zdravljenja. Prvi temelji na elektrohidravličnih impulzih, drugi pa na UZ valovih. Omenjeni aparati pa ne morejo odstraniti vseh kamnov iz ledvic, zato uporabljamo pogosto kombiniranje omenjene metode s perkutano litotripsijo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja