Biologija

Dihalna veriga

Pomemben oksidoredukcijski proces za aerobne organizme poteka v mitohondrijih. To je ‘dihalna veriga’. Gre za kup proteinov, ki so vloženi v notranjo membrano mitohondrijev in so sposobni prenašati elektrone, nekateri od njih pa tudi protone. Vsak od teh prenašalcev je lahko v dveh oblikah – oksidirani ali reducirani.

Aminokisline

Aminokisline se s peptidnimi vezmi povežjo v polimerno zgradbo (peptidi, proteini). Oblika proteinov je odvisna od zaporednja aminokislin. Zaporednje aminokislin pa je določeno z zaporednjem nukleotidov v DNA. Neproteinski del makromolekule proteinske strukture je zelo pomemben za delovanje molekule.

Metabolizem

Metabolizem je sestavljen iz anabolizma in katabolizma. Pri anabolizmu se energija porablja za izgradnjo. Katabolizem pa je razgradnja kompleksnih molekul (zlasti hranil, naših izrabljenih biomolekul,…), pri čemer se energija sprošča. Katabolizem poteka po “koščkih” – v večih stopnjah. Anabolizem in kataolizem sta sklopljena. Energija, ki se tvori pri enem, se porablja pri drugem.

Celična membrana

Plazemska membrana je zgrajena iz lipidov in proteinov. Lipidi dajejo celici osnovno tekoče ogrodje (MK), prepreko prepustnosti in predstavljajo 50% mase membrane. Proteini so mozaično razporejeni in lahko spreminjajo svoje mesto. Imajo posebne naloge (selektivna prepustnost – transport, sprejemanje signalov, stiki med celicami).

Membranski proteini

50% mase membrane nosijo membranski proteini, ki pa jih je v številu veliko manj kot lipidov. Razločimo dva tipa MP: periferne in integralne. Imajo posebne naloge (selektivna prepustnost – transport, sprejemanje signalov, stiki med celicami, encimi, ki katalizirajo različne reakcije). Periferni so indirektno povezani z membrano preko protein-protein povezav (nekovalentne interakcije).

Glikokalis

Površino celice pokriva plašč sestavljen iz ogljikovih hidratov. Glikokaliks sestavljajo oligosaharidi glikolipidov in transmembranski glikoproteini. Glikoproteini imajo vezane sladkorne ostanke, ki se vežejo na dva načina. Preko N-vezi (protein – AK – sladkorni ostanek) ali preko O-vezi (preko AK). Sladkorne preostanke najdemo le na ECS. Glikolipide najdemo na zunajcelični strani plazmaleme.

Proteoglikani

Proteoglikani: osnovo predstavlja glikoprotein na katerega so kovalentno vezani GAGi (hondroitinsulfat, keratansulfat). V molekuli proteoglikana je lahko vezan en sam GAG, lahko pa tudi nekaj sto (agrekan – hrustančni matrix). V ECM se združujejo v velike komplekse oziroma agregate. Ogrodje predstavlja hialuronska kislina oziroma hialuronan, na katerega so preko glikoproteinov nekovalentno vezani posamezni proteoglikani.

Kolagen

Kolagen: K je najbolj razširjen protein v telesu. Sestavljen je iz treh polipeptidnih verig, ki se ovijejo ena okoli druge v trojno vijačnico (hidroksilne skupine stabilizirajo helix zaradi H-vezi). V polipeptidu se pogosto ponavlja zaporedje Gly-x-y, pri katerem je x pogosto prolin in y pogosto hidroksiprolin.

Lipidi

Lipidi so makromolekule, ki so nepolarne, hidrofobne in topne v organskih topilih. Delimo jih na enostavne lipide (MK), holesterol in njegove derivate, sestavljene lipide (fosfolipidi) in liposolubilne vitamine (A, D, E, K). Lipoproteini so kompleksi, ki po plazmi, intersticijski tekočini in limfi prenašajo lipide.